3. Kratka zgodovina pokopališča
V srednjem veku so pokop prenesli v cerkev in v njeno neposredno okolico. Cerkev je odklanjala žarni pokop, ki so ga imele stare kulture. Ko so v cerkve začeli umeščati razne relikvije svetnikov, so si tudi verniki želeli biti ob »poslednji sodbi« bližje svojim svetnikom. Zato so bili pokopi v tem času prestavljeni v center vasi oziroma mest.
V času jožefinskih reform je moralo mesto preseliti pokopališče izven mestnega središča vsaj za miljo. Ptuj je izbral novo lokacijo na zemlji proštijskega marofa, rahlo dvignjen teren nad potokom Grajeno, kjer je že stala cerkev sv. Jožefa. To cerkev so zgradili ptujski meščani po katastrofalni epidemiji kuge, ki je zdesetkala prebivalstvo Ptuja skoraj za tretjino. Ko so cerkev porušili, je pokopališče dobilo mrliško vežico in stanovanje za grobarja. Pokopališče je bilo v uporabi že leta 1751, ko so na njem pokopali vojaške invalide, uradno pa velja, da je staro ptujsko mestno pokopališče delovalo od 80-ih let 18. stoletja do 1978.
