2. Ptujska pokopališča
Na Ptuju je bilo od srednjega veka naprej več pokopališč na različnih lokacijah. Plemiške rodbine, vključno z gospodi Ptujskimi, so našle svoj zadnji počitek v kripti cerkve dominikanskega samostana. Okoliško plemstvo in nekateri meščani so bili pokopani v minoritskem samostanu. Meščanski špital je imel lastno pokopališče za obubožane špitalske oskrbovance (od 1315, dvorišče današnje Glasbene šole). Jude in drugače verujoče so pokopavali na judovskem pokopališču oziroma kasneje na pokopališču Vseh svetnikov (judovska četrt v Jadranski ulici, v 13. stoletju). Prebivalci ptujskega predmestja Kaniža so bili pokopani na pokopališču pri cerkvi sv. Ožbalta. Glavno mestno pokopališče je bilo urejeno okrog cerkve sv. Jurija. V velikem požaru, ki je izbruhnil 16. maja 1684, je bilo skoraj popolnoma uničeno.
Pokopališče je bilo obravnavano vedno v sklopu sanitarno higienskih predpisov. Pokop je moral biti izveden na za to določenih mestih, s čimer se je omejevalo razširjanje nalezljivih bolezni in onesnaževanje podtalnice.
