4. Grobnice
Pokopališče mora imeti primerno infrastrukturo, kot so grobne parcele, kapele, cerkvice, mrliško vežo.
Grobnica je bila najprestižnejša oblika pokopa in v srednjem veku dosegljiva le predstavnikom cerkve. Znotraj cerkve so bili lahko pokopani le najbogatejši. Jožef II. je leta 1784 z dekretom prepovedal pokop v grobnicah v cerkvah z nekaj manjšimi izjemami.
Od srednjega veka naprej je pokop v grobnici prevzelo tudi plemstvo in bogato meščanstvo. Mrtvi s preprostega kmečkega in mestnega okolja pa so bili pokopani na pokopališčih v posvečeno zemljo.
Sredi 18. stoletja, ko je nastalo novo mestno ptujsko pokopališče, so za premožnejši sloj meščanov uredili vrsto grobnic ob obzidju. Želja po prestižnosti je vzpodbudila tudi umetniški izziv kamnosekov, ki so za grobnice izdelali zunanje podobe monumentalnih oblik in mavzoleje.
