1. Pokopališče kot zadnje počivališče
Pokopališče je pomemben del človeškega življenja in obstoječe osebne ter družbene podobe. Namenjeno je temu, da svojcem omogoči lasten način žalovanja in nemoten spomin na umrle na nekem prostoru, ki je ločen od prostora živih.
Pokopališče je s svojimi grobnimi parcelami zadnje počivališče umrlih, prostor spomina, vstop v svet žalovanja in v številnih kulturah kraj, kjer se tradicionalno zbirajo družine ob posebnih praznovanjih in spominskih dnevih. Svojci ohranjajo spomin na umrlega in, odvisno od kulture naroda in okolja, uredijo grob, ga vzdržujejo, opustijo ali sami financirajo.
Kraji zadnjega počivališča so del snovne dediščine zaradi arhitekturne, hortikulturne in okoljske pomembnosti, so pa tudi del nesnovne dediščine, saj kažejo svojo kulturno in versko identiteto, antropološko realnost in z njo povezane rituale, navade in običaje. Pokopališča so odtisi življenja, saj so pokopani bili, in na nek način še vedno so, del zgodovine in kulture kraja, del nekega obdobja, kjer so pustili svoj edinstven pečat.
