17. Otroci
Umrljivost otrok je bila na prehodu v 20. stoletje sicer znatno manjša kakor v preteklih stoletjih, povečalo pa se je število mrtvorojenih otrok doma in v bolnišnici. Mrtvorojene otroke so iz bolnišnice predali grobarju, ki jih je pokopal. Če je družina imela svoj grob, so našli mesto v njem, če ne, pa jih je pokopal na za to določenem delu pokopališča.
Rojene otroke so v preteklosti izjemno hitro krstili, saj jih je bilo strah, da bi umrli, preden bi bili krščeni in tako ne bi mogli biti pokopati s krščanskim obredom. Po krščanskem nauku je lahko vsak, ki je bil prisoten pri porodu, recimo porodna babica, z vodo krstil otroka.
Pred letom 1960 so smrt na terenu določali mrtvoogledniki, ki so si velikokrat pomagali z različnimi pripomočki: na primer z ogledalom, ki so ga pokojniku postavili pred usta in nos in ki bi se ob morebitnem izdihu orosilo.
